Afriski cas

Zgleda, da sva se zelo hitro prilagodila na t.i. afriski cas (kar pomeni take it easy) in nama nikakor ni uspelo vstati ob stirih zjutraj in spokati na edini avtobus, ki odpelje v Fort Portal, mestece pod zasnezenimi Ruwenzoriji, kjer si bova ogledala kraterska jezera v nacionalnem parku Kibale Forest. V parku je mogoce slediti tudi simpanzom, vendar sva, po prejsnji izkusnji (ko so se vztrajno skrivali) in po pripovedovanju nekaterih, nad njimi bolj ali manj obupala. Medtem ko se gorile v glavnem premikajo potleh (razen malckov, ki radi plezajo in se igrajo v krosnjah dreves) in se jim lahko priblizas na par metrov (verjemite, da vam ob takem srecanju zmanjka besed), se simpanzi v glavnem premikajo visoko nad nasimi glavami, ko pa zaslisijo ljudi zbezijo ali pa jim priredijo pravi cirkus s tusem (urinom) in kepanjem (s sadezi ali celo lastnimi iztrebki). Izkusnja z gorilami pa je bila vsekakor nepozabna, vredna vsakega centa, ki sva ju za njih potrosila in prahu, ki sva ga na poti do tja pojedla. Naj se dodam, za tiste, ki imajo raje udobnejse nacine potovanja, da je to v Afriki in sploh v Ugandi zelo izvedljivo (v mestu Kisoro je celo manjse letalisce), lahko si najamete svoj avto in voznika, ki za nase razmere sploh nista draga in se vozite med hoteli in safari lodgi, na vsak nacin pa vam priporocam, da se ustavite tudi v kaksni vasi in nekaj casa prezivite z ljudmi, ki so vedno nasmejani in nadvse prijazni.

Danasnji dan bova torej namenila zadnjim nakupom spominkov iz lokalne ?fair trade? trgovine in ogledu muzeja s tradicioinalno koco tukajsnjega plemena.

Zjutraj sem se zbudila z mislijo, da bi napisala se par besed o tem, zakaj sva se odlocila ravno za Ugando. Tisti, ki me (oz. naju) dobro poznate ste ze veliko slisali o tem, ostalim pa bom prepustila, da slike spregovorijo namesto mene. Vsekakor se strinjam z mislijo, da Afrika potrebuje predvsem samozavest in si zasluzi, da jo poblize spoznamo.

LP,
Vlasta