Cesta Leh-Manali...

Vstajanje zjutraj je bilo zgodnje... Se zadnja noc v sotoru in spanje pri jezeru Tso Kar in bujenje s cajem ob 3:30... Potem pa na slavno cesto Leh-Manali... del poti smo seveda prehodili, tako da smo ze opravili vec kot 10km in nam ni bilo treba preko drugega najvisjega cestnega prelaza v Indiji (menda na svetu) Tanglang La (5325 m).

Zato se je pa v temi zacela nora voznja... kljub temu da je to glavna cesta je izgledalo kot da je ni... Vglavnem, ta cesta je legendarna... Odprta pa je samo med julijem in zacetkom oktobra, drugace je prevec snega na prelazih... Prvi je bil 'dvojni' prelaz Lachulung La (5059 m), potem spust v dolino po noro prepadnih cestah, potem nazaj v osrcje himalaje na Baralacha La (4892 m) in na koncu se gorski cilj pred Manalijem Rohtang La (3978 m), ki je bil zavit v meglo... Vsak izmed prelazov je nekaj posebnega, in serpentin,da pri 100 nehas steti... Neverjetna pokrajina, ki se zelo spremeni, ko se peljes iz Ladakha proti drzavi Himachal Pradesh... ko gres iz tibetanskih planjav v osrcje Himalaje... noro...

Obicajno se pot naredi v dveh dneh, mi smo jo pa prevozili v 14 urah in pol... predvsem na racun tega, da nam ni bilo treba na en prelaz... Da ne govorim o tem, da se ti skoraj pred nosom podre most... NORO!! Ena najlepsih in najbolj razglednih cest... in najslabsih... vredno truda!!! :))

Zdejle sem ze v Manaliju in prav cudno je spet dihati zrak poln kisika na visini 2000m... In spet smo v monsunski Indiji... :)