Kolesarjenje na kvadrat - v vrocini

Takole... tukaj res ni nikdar dolgcajt... Vse kar delas zaznamujejo tri stvari... vrocina, veliko voznje in zgodnje vstajanje...



Kot navdusen kolesar, sem seveda moral sprobati kolo... na termometru je kazalo 36C, ura 3 popoldne in vamos... malo iz San Pedra srecam se tri norce s podobnimi nacrti... in gremo... najprej v Valle de la muerte (Dolina smrti), ki je znana po velikih sipinah, negostoljubnosti in seveda vrocini... Pot gre vseskozi navzgor, nekaj casa se pesek ugreza skoraj do kolen, mi norci pa se vedno naprej... Za nas pa vrh se ni konec, pravzaprav smo sele na zacetku poti :) Treba je iti se v Valle de la luna (Dolino lune), kjer je menda pokrajina podobna lunini, in podobno neprijazna za zivljenje kot v prvi dolini... No... vse bi bilo vredu, ce ne bi bilo do tam 15km... najprej navzdol (in veter je bil tako mocan, da je bilo treba skoz fejst poganjat), potem pa nazaj navzgor... No, in ko smo prisli na razgledno tocko je bilo vse poplacano, saj smo prisli tja ravno ob pravem casu in to z lastnimi mocmi... Se soncni zahod.

Zdej po pravici povedano... soncni zahod kot soncni zahod... in ni nujno, da je najlepsi na drugem

koncu sveta... Je bila pa pokrajina zanimiva, in najlepse je prislo sele po soncnem zahodu... Ko je sonce vrglo se zadnje zarke na bliznje vulkane in jih obarvalo rdece... Se obrazlozitev ene fotke... tam za mano zal ni sneg, ampak... bel pesek... delu doline luna, ki se ji rece amfiteater...

Potem pa se kolesarjenje nazaj v San Pedro, kjer smo bili v temi... na sreco je polna luna, tak da samo imeli umetni svetilnik, ni pa bilo prijetno (bilo je ze posteno hladno)... So pa vse turisticne agencije tole odsvetovale delati na lastno pest :) In sjora, ki mi je posodila kolo je ze grdo gledala, saj je hotela zapreti trgovino petnajst minut prej :)