Pot domov - nazaj v Sloveniji

Od zadnjega javljanja je minilo prakticno sedem dni... kaj se je od takrat zgodilo?
Prezivela sva safari, kjer sva videla 4/5 velikih 5. Osebno sem skompletiral kolekcijo, saj sem koncno v naravi videl tudi leoparda, Vlasti pa manjka se nosorog. Glavna atrakcija safarija so bili levi - in res, to ni zaman kralj zivali...

Drugace pa... Nairobi ni tako grozno mesto, kot so vsi pravili, na safariju pa smo imeli super klapo (slovensko-irsko-nizozemsko-amerisko). Hkrati pa je bilo treba iti kar malo prehitro domov... (ja vem, kaj bi dal da bi bil student in bi mel se moznost potovati par mesecev). Tokrat je slo kar gladko in hitro, samo cirka 22 ur v totalu... V Dubaju naju je ob 6h zjutraj po lokalnem casu pricakala pasja vrocina, najbolj pa se je vlekla zadnja etapa - vlak od Dunaja do Beljaka... Mogoce zato, ker si z mislimi ze skoraj doma...

In doma ena "ornk" porcija filanih paprik... njam... zdej pa spat, jutri sluzba...

Afrika pa, upam, da kmalu nasvidenje... ce ne kaj drugega, pa spet v Ugando. :) na jezero Bunyonyi...

Karibu Nairobi

Po cirka 12 urah voznje po obupnih cestah (in to naj bi bila glavna povezava med Kampalo in Nairobijem) sva ze v temi srecno prispela v Nairobi. Tudi rezervacija je ocitno uspela, in cakal naju je sotor (!) s posteljo, malo izven centra Nairobija - v zelo varnem in ograjenem kompleksu.

Za safari smo se dogovorili in caka naju 4 dni Masai Mare, z moznostjo podaljsanja se za en dan do jezera Nakuru. Fajn. In hkrati 280 US$ olajsana (na osebo seveda). Odrineva jutri zjutraj, prideva pa nazaj v soboto ali nedeljo popoldne. Lahko da je to tudi zadnje javljanje na tem potovanju :( Jest bi se kar malo ostal...

Nairobi... pravo nasprotje Kampali... zelo veliko mesto, z visokimi stolpnicami, veliko prometa... Malo spominja na kaksna juznoameriska velika mesta (npr. center Rio de Janeira) - na ulicah veliko varnostnikov in policije, stevilne "boljse" hise so tako kot najin kamp visoko ograjene... Vglavnem, mesto je definitivno eno najvecjih in najpomembnejsih mest v vzhodni afriki - vsaj v poslovnem in transportnem smislu... Zal ima ta pomembnost in velikost tudi temno stran, in dejstvo je da se tukaj ne pocutis izjemno varno... in da sprehod po centru ni isto kot brezglavo hoditi po Kampali...

Do naslednjic...

Nasvidenje Uganda, jambo Kenija

Takole... poti nazaj ni vec. Vozovnico do Nairobija imava (v ponedeljek zjutraj ob 7h odrineva), tam naj bi bila tudi rezervirana soba (bomo videli kako smo se sporazumeli po SMSjih), poleg tega pa se po netu dogovarjam za safari v Masai Maro - od srede do sobote. V Masai Mari se je pred kratkim koncalo dezevno obmocje in zivali se v juliju in avgustu v ogromnem stevilu selijo iz Serengetija (Tanzanija) tja...

Se zadnjic o Kampali in Ugandi... Prav zal mi je, da zapuscava to izredno prijazno drzavo, ki ima zal se vedno slab sloves - po pravici povedano je sever drzave se vedno nestabilen. OK, naslednje loeto bo verjetno prelomno, saj bodo volitve in se zna kaj zalomiti - se posebno ce se predsednik Museveni (ki je v drzavo po razdiralnih letih Idija Amina in Oboteja prinesel mir in trzno gospodarstvo - na tej poziciji pa je ze 15-20 let), ne bo hotel odreci oblasti... Tale vikend je npr. referendum ali dovoliti politicne stranke... in mnenje je zelo razdeljeno...

Kampala je bila zadnji dan prelepo soncna, ter pol mesta je bilo zaprto. Zakaj ne vem - ok, bila je nedelja, mislim pa da je nekaj zveze tudi s cetrtkovimi bombami v Londonu - britansko veleposlanistvo je bilo neverjetno zastrazeno in zabarakadirano, pravtako mi uradne osebe niso dovolile slikanja parlamenta... (nisem pa hotel se enkrat izzivat usode). Se to, po skoraj 3 tednih potikanja po bolj ruralnih predelih Ugande se zdi Kampala skoraj kot dom in tako bolj razvita (pa ceprav je bil prvi vtis po prihodu iz Evrope malo drugacen). Se posebno vzhodni del, s parki in modernimi stavbami, res daje vtis metropole.

"Hard way"

Ocitno imava rada probleme... V petek zjutraj greva na sprehod med kraterskimi jezeri, saj sva noc poprej spala ob idilicnem jezeru Nkuruba. Po cirka 6km hoje (tudi mimo Top of the world - od tam naj bi se videlo tri parke, torej Queen Elizabeth NP, Kibale NP in pogorje Rwenzori NP - sama razgledna tocka po pravici povedano ni nic posebnega, saj je bila vidljivost preslaba) prideva do koncne destinacije, in poskusava najti prevoz... nic, cesta prazna... Kaj zdej? Na uri je odbila 15, do Fort Portala pa 23km... Zacneva hoditi...

Po 6-8km hoje v zgocem soncu bi lahko avtomobile in kombije prestel na prste ene roke, pa se vecina je sla v napacno smer... Koncno se naju usmili en avto, za katerega se izkaze, da v pritljazniku prevaza CELO kravo. To ugotoviva, ko se ustavimo pri lokalnem mesarju nekje ob cesti par km pred Fort Portalom. Krava je bila seveda razkosana, brez koze in z vsem drobovjem ter polozena v pritljaznik avtomobila (kaj vse ne gre v te cudezne toyote!). No, za nekaj casa v Ugandi ne bom jedel govedine... Zvecer pa skoraj zamasiva odtok tusa z rdecim peskom, ki se je cel dan nalagal na nama... Guesthouse, kjer prebivava, ni poceni ampak ima super razgled in park ter se boljso vecerjo. Vidi se, da so lastniki mzungoti oz. nek par iz Nizozemske. Pri vecerji spoznava irca, ki v mestu Fort Portal ustanavlja univerzo... Mountains of the moon se imenuje... kaj pa vem, mogoce grem pa tja cez kaksno leto delat doktorat :) (ja ve, bo prej se kaj drugega treba dokoncati)

Jezero, koca na samem in Lariam

Do kraterskih jezer prides z ne predolgo voznjo bodisi z matatujem ali shared taxi. Vzela sva slednjega, peljalo se nas je "samo" 8 :) okolje jezera naj bi bilo idilicno (ceprav po pravici povedano ni nekaj wau, vglavnem malo precenjeno je vse skupaj)... Kratersko jezero Nkuruba, ki ga obdaja gozd, veliko ptic, metuljev in opic. Romantika do konca. Za povrh se svecke (ok, petrolejke) ter koca ob jezeru... Super. Vecerja je bila vege pa vseeno zelo dobra. Khm... potem pa do koce, ki je od ostalih hisk in sotorov oddaljena cirka 500m skozi temen gozd in lezi neposredno ob jezeru. In koca res lezi nekje na samem, malo me spominja na kaksno grozljivko. In potem se pricne... nocna melodija na nasi plocevinasti strehi (ne vem zakaj niso mogli strehe prekriti s slamo, bi vsaj delovalo nekoliko bolj pristno)... Celo noc se tam gor preganjajo opice, na streho padajo razlicni kosi drevesa, vglavnem, grozno... zaradi oddaljenosti do prvih sotorov te zacne skrbeti se clovekov najvecji sovraznik - clovek... in potem se Lariam in prve nocne more (ala Freddy Kruger)... grozna noc in z veseljem sem docakal jutro! Neverjetno kako na psiho deluje Lariam...

Matatu nocna mora ali kako priti v Fort portal hard way

Zal v Kabaleju ni delal internet, pa nisva mogla uploadati fotk (kar nekaj sva jih pruipravila, + trije krajsi teksti). Pa se glupi hotmail ne dela :( No, v Kabaleju sva potem ostala se en dan, in se za slovo z avstrijcem Erhardom (ki je tudi stalnica v Edirisi v Kabaleju) odpravila pes (tja in nazaj) do jezera Bunyonyi.

Vceraj (sreda) sva bila malo lena in nisva ob 4h zjutraj vstala, da bi ujela avtobus do Fort Portala. OK, pa "hard way" - z matatuji... Sej je samo 6 ur in cirka 350km... Samo :) Startava ob 10:30 iz Kabaleja, v Fort Portal pa prideva 9 ur in pol kasneje. Zamenjava tri matatuje, ki so bili kot iz risanke in so se stopnjevali - na slabse :) V zadnjem se nas je peljalo rekordno stevilo 31, pritljaga privezana med drugim tudi na strehi, cesta pa obupna... Naj bi bil asfalt, vendar cesto med mestoma Kasese in Fort portal popravljajo, tako da smo se vec casa vozili po obvoznicah (pa se neobicajno veliko "speed humps" je posejanih po cesti. Razdaljo se naj bi normalno prepeljalo v 1 uri, mi smo pa porabili vec kot 2 uri...
Dovolj za sedaj, danes bova verjetno prenocila nekje ob kraterskih jezerih v blizini, potem pa pocasi nazaj proti Kampali...

Vrnitev odpisanih

Ker sva se bala, da nas na jezeru neznansko pogresajo, sva spakirala nahrbtnike in se odpravila cez hribe pesaka. Ker sva sla tja ze drugic pes, le da tokrat po pravi bljiznici in ne po t.i. slovenski poti, po kateri se pride skoraj v Ruando in nato cik caka po okoliskih hribih, sva tokrat porabila le dobri dve uri (se manj nazaj grede, ker nas je na poti ujel mrak). Seveda so nas na jezeru vsi pricakali z odprtimi rokami (bolj ali manj..?spet vi, go home?J J), se posebej so bile vesele mlade mamice, ker se je vrnila baby sitter (ponujena mi je bila celo stalna sluzba, mogoce pa bi lahko odprla svojo pre-nursery, otrok je tu veliko?problem bi bil le boren zasluzek). Da ne bo kdo mislil, da sem popolnoma pozabila na sluzbo?v lokalnem casopisu stalno spremljam oglase in ze razmisljam, kako bi se lahko povezali z tukajsnjim bancnim zdruzenjem in institutom ter priredili kaksen seminar. G. Luketic bi bil vsekakor zelo dobrodosel, saj ugandske banke nerade sprejemajo dolarske bankovce, ki so starejsi od leta 2000, ker njihovi zaposleni niso usposobljeni za prepoznavanje ponaredkov (jaz pa imam kar nekaj takih bankovcev s seboj L). Nasla sem tudi idealen kraj za konference..na jezeru imajo konferencni center in skoraj dokoncan hotel (no, med tem bi lahko prespali v katerem od ostalih stevilnih bolj ali manj luksuznih nastanitev okoli jezera).

Da ne bom vsega jaz povedala o danasnjem dnevu, prepuscam besedo..upam, da ne bo to moje zadnje javljanje.

Pozdravcek,

Vlasta

Delavnice za otroke

Za osnovno solo Bufuka Edirisa organizira en kup delavnic. Med njimi je tudi ucenje plavanja. Zanimivo je, da tako mladi in stari zivijo leta ob jezeru, plavati pa jih zna zelo malo...

Nasa mala klinika Bufuka

Na Bufuki pa Slovenci ne pomagajo samo v soli in vrtcu. Stirje studenti medicine so zbrali precej sponzorskih sredstev in se odpravili v Ugando. Na robu nogometnega igrisca, so v hiski, preresetani s podganjimi luknjami odprli kliniko. OK, uradno odprtje bo v sredo, vendar prvi pacienti ze kapljajo. In danes je pomagal (ko so se tri cetrine ekipe drenjale za racunalnikom v Kabale) Erhard, medicinski tehnik iz Avstrije, ki je tako nekako kot midva obtical za nekaj dni v Edirisi v mestu Kabale.

Afriski cas

Zgleda, da sva se zelo hitro prilagodila na t.i. afriski cas (kar pomeni take it easy) in nama nikakor ni uspelo vstati ob stirih zjutraj in spokati na edini avtobus, ki odpelje v Fort Portal, mestece pod zasnezenimi Ruwenzoriji, kjer si bova ogledala kraterska jezera v nacionalnem parku Kibale Forest. V parku je mogoce slediti tudi simpanzom, vendar sva, po prejsnji izkusnji (ko so se vztrajno skrivali) in po pripovedovanju nekaterih, nad njimi bolj ali manj obupala. Medtem ko se gorile v glavnem premikajo potleh (razen malckov, ki radi plezajo in se igrajo v krosnjah dreves) in se jim lahko priblizas na par metrov (verjemite, da vam ob takem srecanju zmanjka besed), se simpanzi v glavnem premikajo visoko nad nasimi glavami, ko pa zaslisijo ljudi zbezijo ali pa jim priredijo pravi cirkus s tusem (urinom) in kepanjem (s sadezi ali celo lastnimi iztrebki). Izkusnja z gorilami pa je bila vsekakor nepozabna, vredna vsakega centa, ki sva ju za njih potrosila in prahu, ki sva ga na poti do tja pojedla. Naj se dodam, za tiste, ki imajo raje udobnejse nacine potovanja, da je to v Afriki in sploh v Ugandi zelo izvedljivo (v mestu Kisoro je celo manjse letalisce), lahko si najamete svoj avto in voznika, ki za nase razmere sploh nista draga in se vozite med hoteli in safari lodgi, na vsak nacin pa vam priporocam, da se ustavite tudi v kaksni vasi in nekaj casa prezivite z ljudmi, ki so vedno nasmejani in nadvse prijazni.

Danasnji dan bova torej namenila zadnjim nakupom spominkov iz lokalne ?fair trade? trgovine in ogledu muzeja s tradicioinalno koco tukajsnjega plemena.

Zjutraj sem se zbudila z mislijo, da bi napisala se par besed o tem, zakaj sva se odlocila ravno za Ugando. Tisti, ki me (oz. naju) dobro poznate ste ze veliko slisali o tem, ostalim pa bom prepustila, da slike spregovorijo namesto mene. Vsekakor se strinjam z mislijo, da Afrika potrebuje predvsem samozavest in si zasluzi, da jo poblize spoznamo.

LP,
Vlasta

Jezero Bunyonyi

Takole... okrevanje po prahu goril je prislo... Par dni na jezeru Bunyoni, ki naj bi bilo najgloblje v Ugandi. Menda. Tudi rib je malo... so pa ptice vseh velikosti in oblik ter vidre, ki jih zelo tezko vidis v naravnem okolju... Od cetrtka naprej sva bila v komunikacijskem mrku in elektricnem mrku... ni bilo elektrike, tekoce vode, najblizja trgovina je bila kilometre stran, gsm seveda ni delal, o kaksnem intrnetu pa bi tudi lahko sanjala... Pravzaprav je bilo zelo osnovno, pa vendar je bilo izredno lepo.

Cez dan sva "pomagala" v vrtcu, popoldne uzivala v plovbi po jezeru (v drevaku) v iskanju vider in zerjavov (prekrasnih velikih ptic). Moram priznati, da tukaj Miha z Ediriso dela res odlicno delo... Se to, zelo zanimivo je srecati sponzorje otrok v soli, ki jim prinasajo darila... se bolj zanimivo pa je, v kako drugacnem svetu ti otroci zivijo...

Sedaj sva nazaj v civilizaciji, se vedno cila in zdrava... Jutri pa verjetno na bus, in stran od prekrasne pokrajine Kigezi... Verjetno na sever, proti Fort Portalu in pod Ruwenzorije, velicastno pogorje na meji med Ugando in Kongom... Civilizacija in internet spet vprasljiva...











Do naslednjic...