Od Delhija preko Jordanije... do Slovenije...

Ja, zadnji dan v Delhiju je bil fajn. Najel sem si "avto" za par ur (350 Rs za malo vec kot stiri ure - kar je malo manj kot 1500 SIT) in se potem cel dan vozil okoli. Na kosilu z Markom in Tjaso iz nasega veleposlanistva, potem pa se vecerja s Sameerjem... Vmes pa se malo sedeti v Gurdwari in nakupovati zacimbe....

No, let v proti Jordaniji je bil v zgodnjih jutranjih urah, tako da ni bilo kaj veliko od zuranja in poslavljanja od Delhija. Na letalisce je bilo namrec treba iti ze ob 2:30... ah... kdo se je zmislil te zgodnje jutranje ure. Medtem ko je Delhi povecini se spal, pa je bilo letalisce kot mravljisce...

Jordanija... prvi vtis... ZELO vroce... sicer je vrocina popolnoma drugacna kot v Indiji (kjer je vroce in vlazno), tukaj pa je samo vroce in zelo suho. Mogoce je bilo zato lazje prenasati 40C in vec... Ker je bil let naprej v Evropo sele cez 24 ur. Hitro skozi vse formalnosti, nas pa se hitreje spakirajo v bliznji h0tel (od Royal Jordanian Airways), ki je namenjen transfernim gostom. Pravzaprav bi lahko ostal skozi hotelu (se celo bazen je imel), ampak vseeno, gremo raje na krajsi izlet po Jordaniji. Zal je obisk Petre odpadel, saj je predalec - zato Amman in Mrtvo morje... Nas vodic (oz. voznik) po Ammanu je bil... legendaren... valjda je dober voznik, ampak o vodenju in samem Ammanu pa ne ve prakticno nic. Samo mesto zgleda zelo moderno in urejeno, vsaj za bliznji vzhod :))) Ker so bile temperature okoli 40C se tudi nobenmu ni dalo prevec sprehajati po mestu.

Zato je bila naslednja tocka mrtvo morje, najnizja tocka na svetu (menda 420 metrov pod morjev - kar ironicno, se manj kot en teden nazaj smo bili na locirani vec kot 4 km visje!!!!!). Vseeno se je bilo pa potrebno spustiti po cesti vec kot 1000m , da smo prisli do morja. In ce je bilo v Ammanu vroce, je bilo pa tukaj kot v kotlu, kot v savni :))) Morje je zelo toplo. In ce ga poskusis ni niti pretirano slano - bolj grenko, ker je verjetno zelo alkalno. Plavanje pa... bolj lebdenje kot plavanje. Sej, meni je bilo vsec... Je bil pa en velik problem... ker je bila voda zelo topla in ker je bilo zunaj vroce, se pocutis kot v savni... in svicas...

Aja... domacini so bili bolj pametni... namakat so se prisli ob soncnem zahodu... takrat ko vrocina ze malo popusti... oni ze vedo zakaj :)))

Takole... sedaj se let do Dunaja... par ur voznje s kombijem in bomo doma :(

Monsunski Delhi

Po razburljivi voznji v Manali sem sedaj ze v Delhiju.

Torej. Manali. Je ena izmed tock kamor se indijski turisti zelo radi zatecejo poleti. Je precej hladneje kot pa v nizini, in efekt monsuna je manjsi. Pravzaprav je veliko za poceti, od raftinga poleti do smucanja pozimi (ja, menda imajo tudi zicnico). No, vecina se jih odpravi na 'spektakularni' izlet na prelaz Rohtang nad Manalijem. Poleti je ta prelaz vec ali manj skozi zavit v meglo, saj monsun prav ob tem gorskem masivu prvic tresci v visoke hribe Himalaje. In kaj dela obicajni indijski turist? Nic posebnega. Sposodi si kozuh (!!?!), gre na vrh prelaza do snow pointa (tam kjer se zacne sneg - sneg je tukaj precej nizje kot v Ladakhu), gre na treking v megli s konji ali yaki... vglavnem, podobno kar delajo ostali turisti... samo meni se zdi malo brezveze vse to delat v eni hudi megli... ampak, kolko ljudi tolko cudi...

Manali ni poln samo indijskih, ampak tudi drugih turistov... Nekateri uzivajo v hladnejsem zraku (in lepih gozdovih), drugih gredo na trekinge, tretji so prisli ali gredo proti Ladaku... en kup jih je pa 'spiritualnih' zadetkov... prevladujejo pa izraelci... no ja...

Ker zmanjkuje casa v Indiji se je bilo treba dokaj hitro premakniti proti Delhiju. Ceprav bi tukaj lahko ostal par dni, saj je klima cisto prijetna (ok, ce prides iz Ladakha zelo vroce in vlazno). Se zadnjic v tibetansko restavracijo (in bilo je dobro hehe), nabavil novo knjigo za na pot in bus... (no, prej smo imeli s tuktukom malo nesreco - nic cudnega, kaj pa tako drvi)... no, bus... Volvo spalnik... ki ni bil Volvo, ampak OK... Sicer so postelje narejene za indijske mere in jest sem nekoliko 'izven', ampak se je dalo kar lepo spati... lepo sem dal iPod na usesa in opazoval pokrajino (knjige zaradi ovinjkaste ceste nisem mogel brati). Fajn obcutek, ko si tako na poti. Je bilo pa zanimivo enkrat sredi noci, ko se bus na hitro ustavi in se potem slisi GONG... pogledas ves skrokan skozi okno, in so vsi, od voznika, kondukterja do pomocnikov skocili ven in eno zmolili ob templju... super, bo se krishna z nami... :))

Da prihajamo v monsun smo ugotovili na prvem WC postanku... lilo kot iz skafa. Delhi je bil sicer zjutraj oblacen, potem pa... zopet se je ulilo... Noro, zacne se kot kapljica, konca pa s poplavo... in po 10 minutah naliva cesta rata 'potocek' in potem 'reka'. In ko hoces iti kam, res nimas druge izbire kot da zabredes v to zlobudro... bljak... da ne govorim potem ko neha dez padati ostane na tleh blato in vsa svinjarija... :)) Sej, je pa to dobro za eno stvar. Vsaj prinese ohladitev in zgleda kot da veliko indijcev dez niti ne moti. Ce njih ne, potem tudi mene ne bo :)))

Cas je bil potem za klasicne destinacije... najprej Connaught place (browsanje za vsem mogocim kicem), potem Dilli Haat (spominki) in na koncu kaos Paharganja... ki je bil zvecer ena sama mesanica blata, turistov in krav... :)))) Danes pa je v nacrtu zelo lahek dan... verjetno en 'giro' okoli Connaught place (to je pravzaprav center New Delhija - vsaj angleskega dela), potem pa malo sedeti v Bangla Sahib Gurdwaro... in potem mogoce se kaksna pijaca z ljudmi, ki jih poznam v Delhiju...

Uf... to bo naporen in vroc dan... sicer pa... ura je 10 in rabim zajtrk... pravzaprav uzivam v Delhiju... :) ce vsaj ne bi ze malo zmanjkovalo rupij...

Cesta Leh-Manali...

Vstajanje zjutraj je bilo zgodnje... Se zadnja noc v sotoru in spanje pri jezeru Tso Kar in bujenje s cajem ob 3:30... Potem pa na slavno cesto Leh-Manali... del poti smo seveda prehodili, tako da smo ze opravili vec kot 10km in nam ni bilo treba preko drugega najvisjega cestnega prelaza v Indiji (menda na svetu) Tanglang La (5325 m).

Zato se je pa v temi zacela nora voznja... kljub temu da je to glavna cesta je izgledalo kot da je ni... Vglavnem, ta cesta je legendarna... Odprta pa je samo med julijem in zacetkom oktobra, drugace je prevec snega na prelazih... Prvi je bil 'dvojni' prelaz Lachulung La (5059 m), potem spust v dolino po noro prepadnih cestah, potem nazaj v osrcje himalaje na Baralacha La (4892 m) in na koncu se gorski cilj pred Manalijem Rohtang La (3978 m), ki je bil zavit v meglo... Vsak izmed prelazov je nekaj posebnega, in serpentin,da pri 100 nehas steti... Neverjetna pokrajina, ki se zelo spremeni, ko se peljes iz Ladakha proti drzavi Himachal Pradesh... ko gres iz tibetanskih planjav v osrcje Himalaje... noro...

Obicajno se pot naredi v dveh dneh, mi smo jo pa prevozili v 14 urah in pol... predvsem na racun tega, da nam ni bilo treba na en prelaz... Da ne govorim o tem, da se ti skoraj pred nosom podre most... NORO!! Ena najlepsih in najbolj razglednih cest... in najslabsih... vredno truda!!! :))

Zdejle sem ze v Manaliju in prav cudno je spet dihati zrak poln kisika na visini 2000m... In spet smo v monsunski Indiji... :)

Treking uspesno koncan

11 noci v sotoru, 10 dni hoje, skoraj 100 prehojenih km, najvisja tocka prelaz Gongmaru La (5250mnv), temperaturni ekstremi (med 25C podnevi do 5C ponoci), zgoce sonce, dez in nalivi, tablica pojedenih lekadolov...

To je samo nekaj statistike... Treking je za mano. Bilo je tezje kot sem pricakoval. Preprosto zato, ker pred odhodom na treking nisem razmisljal v kaj se spuscam. Nisem bil ne fizicno pripravljen, se manj pa psihicno...

Bilo je fizicno naporno. Najbolj me je zmatrala visina. Predvsem druga in tretja noc sta bili naporni. In potem vzpon na 5250m visoki Gongmaru La. Na vrhsem se komaj priplazil, a kaj ko je bilo potem do naslednjega tabora potrebno prehoditi se kar nekaj km in se spustiti cirka visinskih metrov. Sicer pa, z vsakim dnem sem se potem bolje pocutil. Tako da bi lahko zadnje dneve se kar hodil naprej. Ja, lahko... Problem je tudi v tem, da je bil trek psihicno naporen. Vsak dan ena in ista rutina. Vse skupaj je bilo kljub super in zanimivi pokrajini skrajno monotono... Pac meni ni bila motivacija pivo zvecer na skrajno neprimernih in odrocnih mestih...

Poleg vsega tega je Ladak dezela ekstremov. Cez dan je zgalo sonce, in v Ladaku (ter Zanskarskih gorah) skoraj ni drevesa kamor bi se lahko skril. Ponoci je pritisnil mraz in vcasih je bilo se v topli spalki premrzlo... Vreme se je znalo hitro spremeniti, in en trenutek ti je bilo vroce, drugi trenutek pa si premocen in premrazen hodil naprej proti taboru... Yep, ni bilo enostavno. Samo kaj, ce bi bilo vse lepo in vse postlano z rozicami potem to tudi ne bi bilo izziv... mar ne?

Po drugi strani pa... pokrajina je bila fenomenalna. Barve neverjetne, nebo modro kot se nikoli ne, zvezde so se posebno zarele ponoci, 6-tisocaki pa so se blescali v soncu oddeti v sneg. Pravi uzitek je bil hoditi od doline do doline (preko nekaj zelo visokih prelazov) in opazovati kako se spreminja pokrajina - od tipicne Ladaske oz. Zanskarskih gora - do skoraj tibetanske... Noro... Zivali ni ogromno, pa vseeno... ogromne crede modrih ovac (nimam pojma zakaj so imenovane modre), divjih oslov, orlov, skalnih golobov pa do radovednih svizcev... Zanimivo...

Vseeno pa... sem komaj cakal, da se je trek koncal. Dovolj sem imel spanja v sotoru. Hotel sem odklop in dobil sem odklop. Prebral sem dve knjigi, pa lahko bi se... verjetno :) Bi ponovil ta trek? Bi... ampak ne danes, enkrat v prihodnost... v mogoce nekoliko drugacnih okoliscinah in drugacni druzbi (vseeno, trek je bil odlicno organiziran in vse je laufalo tako kot je moralo - kampi na fenomenalnih mestih in zelo dobra hrana). Tokrat meni nekaj ni kliknilo v glavi in mogoce zato nisem uzival tako kot bi lahko in mi je bil trek tudi psihicno kar naporen. Mogoce se mi zato tudi ni dalo toliko fotkati... ne vem. V vsakem primeru pa... odlicna in nepozabna izkusnja.

ps: na fotki sem na prelazu Gongmaru La, ko mi je glava naravnost razbijala... v ozadju sestisocak Kangjaze... :)

Treking je pa sel takole... :)

1. dan
Po ogledu nekaj samostanov in med drugim tudi Hemisa (kjer naj bi hranili zapise kristusovega "potovanja" v Indijo) in zanimivega Gotsanga (ki leži na 4000m in kamor gredo samo najboljši menihi, ki prakticirajo posebna znanja - najprej jih dajo za 3 leta, 3 mesece, 3 dni in 3 ure v "samico", z njihovimi jogi znanji pa znajo med drugim tudi posušiti mokre rjuhe z golimi telesi - ze vidim, kje bi lahko to bilo lahko to uporabno) smo prišli v vasico Šah Sumdo (3.500m), kjer smo se utaborili. Smo v narodnem parku Hemis, kjer znanstveniki že vrsto let preučujejo življenske navade snežnih leopardov.

2. dan
Prva etapa je bila kratka. Hodili smo po slikoviti dolini mimo še zadnjih hiš na naši poti. Po približno treh urah hoje smo se utaborili pri kraju Čuskjurmo (4.200m). Aklimatizacijski pohod na 4.500m... Tukaj me je prvic malo zvilo ;)

3. dan
Še vedno smo sledili dolini, ki se zoži v kanjon z ostenji nenavadnih oblik in divjih barv. Na koncu etape se dolina odpre in pred seboj smo zagledali cilj naslednjega dne – prelaz Gongmaru. Tabor se imenuje Larsa (4.750m), na uravnavi pod prelazom. Ponoči je bilo zelo hladno in deževno, in po pravici povedano sem tukaj ponoči čutil višino. Hoje je bilo za 4-5 ur.

4. dan
Vzpon na sedlo Gongmaru la (5.250m) je bil kratek, a počasen, saj razredčeni zrak ni dopuščal hitenja. Vlekel sem se kot polž in s težavami prišel na vrh. S sedla se odpre širen razgled - na severu nešteti vrhovi Karakoruma, na jugu pa vlada 6.500 metrov visoki Kang Jaze s svojimi seraki. Zložen spust nas je pripeljal na travnike Nimalinga, kamor domačini priženejo svoje črede, vključno z velikimi ljubitelji višin in mrazu - jaki. Po prečkanju sedla čaj v zasilni restavraciji v taboru Nimalinga. Preko razglednega travnatega hrbta smo se spustili v dolino reke Marke. Na njenem začetku je bil naš tabor Tahungce (4.150m). Obiskat nas je prišla tudi večja čreda modrih ovac, ki je imela svoj šov v ostenju na taborom... Malo manj kot 7 ur hoje.

5. dan
Začeli smo navzdol po dolini reke Marke, kjer poteka eden najbolj priljubljenih ladaških trekov. Skupinam, ki potujejo ob Marki gor in dol, smo se na višini 4.100m umaknili v samotno dolino, kjer je malo verjetnosti, da koga srečamo. Značilnost hoje so številna prečenja rečice Langtang in včasih so bila prečkanja prav "zanimiva"... beri skoraj mokra, saj je bilo v dežju treba skakati po spolzkih kamnih :) Žal je kmalu po odcepu iz glavne poti začelo deževati in nas je pralo do tabora. Na srečo je na koncu dneva posijal sonček, ko je bil užitek opazovati svizce na bližnjem pobočju. Tabor Jakrupal (4.700m, 6 ur).

6. dan
Po uri hoje smo zapustili dolino Langtang in se po stranski dolini povzpneli na prelaz Zalung Karpo La (5.100m). Spet smo bili na več kot 5000 metrov visoko prav v osrčju Zanskarskih gora. Tokrat sem vzpon opravil z odliko, očitno sem se aklimatiziral. In to še tako, da sem za sprehod šel še na en bližnji vrh, oz. sedlo, kjer mi je na števcu kazalo 5400m :) Prelaz je obenem tudi razpotje, od tu je mogoče sestopiti proti Zanskarju, mi pa smo nadaljujevali pot v dolino reke Sore. Tabor Tsokra (4.372m, 6h).

7. dan
Pred nami je bil zelo slikovit dan. Mimo zimskih bivališč nomadov Kharnaka pod ruševinami utrdbe (Khar) na nedostopni vzpetini, po kateri je območje dobilo ime, smo vstopili v kanjon med ostenji, ki še najbolj spominjajo na Dolomite. V soteski je sotočje rečic Sora in Khurna, kmalu za njim pa smo se utaborili. Noč je bila brez oblačka in videti je bilo vse zvezde v našem osončju... Naš tabor se imenuje Čangmačan (4.300m, 4h)

8. dan
Po kanjonu nas je čakala bolj prostrana pokrajina, ki napoveduje bolj planotast svet. Smo bili na meji med Himalajo in tibetansko planoto. Ustavili smo se pri osrednjem svetišču nomadov Kharnaka, posvečenem njihovemu osrednjemu božanstvu Kala Buskjom. Po treh urah hoje smo se utaborili ob zimski naselbini Dat, ob fenomenalni pokrajini. Zvečer spet opazovanje sončnega zahoda skupaj s svizci (4.650m).

9. dan
Območje za Datom se imenuje Ramertang in je prava tibetanska ravnina. Tu se že začenja območje visoke tibetanske planote. Ramertang je tudi prebivališče kjangov ali divjih oslov, avtohtone živalske vrste tibetanske planote in seveda smo jih na daleč tudi videli (en se je drl in se tudi malo približal). Budistična tradicija prepoveduje ubijanje, zato kjangi niso posebej plašni. Ravnina je bila ubijajoča v pripekajočem soncu, tempo po ravnini še hujši, no vzpon na Jar la (4.950m) je bil kratek, razgledi pa, kot vedno na prelazih, obširni. No, po dolgem času spet en prelaz, kjer v bližini vidiš cesto. Pred nami so bile široke doline in obli hrbti visoke planote, za nami pa še zadnji pogled na ostre vrhove Zanskarskih gora. Tabor Lungmoče (4.635m, 6h).

10. dan
Začeli smo se spuščati proti reki Zari. Dokaj neatraktiven dan brez večjih vzponov. Bolj bežanje pred dežjem :) No, enkrat so gostoljublje s čajem ponudili nepalski delavci v bližnji zimski nomadski naselbini, drugič pa... huda ura... Tabor Zara, 5h.

11. dan
S terenskim vozilom smo se odpeljali proti cesti Manali - Leh, ki tu prečka obširno visoko planoto Mare. To je, poleg ceste proti Kašmirju, edina kopna povezava Ladaka s svetom. Obiskali smo poletni nomadski tabor, in potem z glavne ceste kmalu zavili proti nomadskemu območju Samad Rokčen v okolici slanega jezera Tso Kar. Smo v pravi visokogorski puščavi in utaborili smo senedaleč od jezera, ob edini tekoči vodi daleč naokoli. Vse lepo in prav, samo jezera je videti bolj malo... Tabor Pangunagu.

12. dan
Zgodnji odhod in celodnevna vožnja po slikoviti cesti preko več prelazov do Manalija. Naporna vožnja do Manalija je trajala od zgodnjega jutra do poznega večera. Nagrada za napore je razsežna nenaseljena gorska pokrajina, prečkanje pogorij, ki nas locijo od ravnin Indije, nenehne spremembe pokrajine - iz visokogorske puščave preko prepadnih gorovij mimo zasneženih vrhov do bujnega zelenja himalajskega predgorja. Meni osebno izredno zanimiv dan in pika na i potovanju :)

V iskanju bude... in v cakanju na treking

Danes je bil v nacrtu izlet po dolini Inda navzdol... proti Kargilu in Srinagarju. Glavni cilj je bil izlet do samostana Alchi. To je edini preostali samostan iz časov druge širitve budizma v 11.stoletju. In zakaj je ravno ta samostan prezivel? Enostavno... je v eni dolini, ob neprehodnem kanjonu Inda, dalec od trgovskih poti... tako, da so ocitno vsi osvajalci pozabili nanj... Na zunaj ni nekaj posebnega, je pa notranjost zanimiva. Imas sicer obcutek, da menihi samo pobirajo denar, ker pravzprav ne vedo nic pametnega o zgodovini ali o samih detajlih samostana... no, naj jim bo, tukaj sedijo ze skoraj 10 stoletij in se rahlo dolgocasijo :)

Samostan je oddaljen cirka 50km stran od Leha. Seveda v teh razmerah to ne pomeni pol urice voznje, se posebno ce je potovalna hitrost med 20 in 30km na uro... Cesta je ponekod izjemno speljana (npr. nad sotocjem rek Ind in Zanskar), drugje je siroka dvopasovnica, ki potem preide v luknjasto makadamsko cesto... no, zanimivo... in rahlo prasno in utrujajoce... se dobro, da gremo pes proti Manaliju, saj bi bilo dva dni na taki cesti zelo naporno. Potem pa se... tovornjaki, pa turisti na enfildih (legendarni indijski motorji) in mera je popolna...

Za konec postanka v Lehu pa se... tukaj bi (kot vedno heheeh) lahko ostal se par dni... neturistnicni del mesta in market sta zanimiva, hrana dobra (in imas na izbiro poleg indijske tudi tibetansko in kasmirsko - da izraelske in italijanske niti ne omenjam). Pogledi kot vedno fantasticni. Glede visinske bolezni moram potrkat na les, ker me trenutno nic ne matra, tako da tudi fajn... ziveti na 3500m je kar fajn :)

No, jutri pa na treking... aklimatizirani vec ali manj smo... glavne stvari so nabavljene, hrana bo vegetarijanska, za nas 8 pa bo skrbelo se vsaj enkrat toliko oseb in 15 konjev... ha... no, ni ravno self sustainable, pa vseeno... bomo jutri videli za nadaljnih 7 dni zadnje naselje... :) seveda interneta ne bo vec... mobitel pa itak ze nima signala odkar smo pristali (menda je ena vojaska fora). Aja... fotk ni sploh, saj nisem se nasel racunalnika, kjer bi lahko pomanjsal fotke... poleg tega, pa bi verjetno takoj zafilal linije celotnemu Lehu, ker tukaj dela vse RESNICNO posasi... no, sej smo res bogu za hrbtom...

Novo jutro, nov dan... in prekrasno vreme v Lehu

Tako. Vcerajsni dan je bil kar malo zalosten. Oblacno, dezevno, mrzlo. Danes popolno nasprotje. Sej po eni strani je bilo prav, treba se je bilo aklimatizirati na visino. In prvi dan je najboljse pocivanje in spanje!!! :))

No, danasnji dan je pa druga zgodba. Modro nebo, soncek... vidijo se vsi sosednji hribi. Noro, sesttisocaki so na dosegu roke!!! Zato, danes je bilo treba narediti par lahkih vzponov. Prvi je bil vzpon do bliznje Shanti Stupe. Stupa sicer ni nekaj zgodovinskega (zgradili so jo japonci leta 89, kot 'verigo mirovnih pagod' po celem svetu, je pa od tam lep razgled... in kar oster vzpon :)

Popoldne pa se vzpon do Palace Leh, ki lezi tocno nad Lehom. Pravzparav je to miniaturna verzija palace v Lhasi, bila pa je zgrajena enkrat v sredini 16 stoletja. Pravzprav sedaj nihce ven ne zivi notri, ker je kar v slabem stanju, kraljeva druzina pa zivi v palaci v nekaj kilometrov oddaljenem Stoku. Sicer pa, ne pravijo zaman Ladaku mali Tibet...

Kar je bilo pa bolj zanimivo (in kot aklimatizacija se malo visje) pa je bil bil vzpon na bliznjo Tsemo Gompe. Prekrasni pogledi na vse strani (pravzprav je to utrdba in tempelj cirka 200 visinskih metrov nad Lehom) in se posebno na juzno stran... proti Zanskarskem gorovju...

Vglavnem... danes nic pretresljivega razen prekrasnih razgledov na vse strani... jutri pa po samostanih v dolini Inda... mogoce me pa kje se vzamejo za njihovega :)))

Aklimatizacija v Lehu

>

Se eno zgodnje vstajanje... ob 2:45 :) Letalo v Leh je ob 5:20, do takrat je pa treba priti do letalisca, se cekirati in podobno... Tale domestic terminal v Delhiju je ena prava avtobusna postaja... in rules are ment to be broken :) Npr. pise, da se ne sme jemati tekocin... ok, pa je nisem dal v mali rukzak, jo bom nesel v roki in kar bo bo... in noben ni nic rekel... Da ne govorim, da ti s kredo (!!?!) ob cekiranju s kredo napisejo na rukzak kam ga je treba poslati :) In da moras eno uro pred letom iti ven iz terminala identificirat tvoj rukzak :) Zabavno... no, vsaj ves da bo prtljaga prisla s tabo...

Let v Leh je bil kratek... mogoce uro in pol... zal se je nekaj zgodilo kar nisem hotel... oblaki... nebo se je zaprlo... tako zal ni bilo nic od fantasticnih pogledov,ko smo leteli cez Himalajo... Pristanek je bil... tudi zanimiv... ene par ostrih ovinkov in ze smo v dolini Inda... ja.. morjo obvladat, okoli Leha so vrhovi visoki grebeni visoki vsaj 5000 metrov.

Zal nas je slabo vreme kar spremljalo... ko smo pristajali, so se se videli sesttisocaki naokoli, kaksno uro po pristanku pa se je ulilo... eh, ne bi verjel, ce ne bi pristali v puscavi... ja, v Ladaku ni dreves, razen tam kjer zemljo namakajo... Ocitno deluje tole globalno segrevanje tudi tukaj in prinasa padavine, ki jih obicajno nikdar ni bilo... Aja, je pa ena velika razlika z Delhijem. In to ni visina... je temperatura... in cez dan ni sla nad 19C, tako da je bilo kar prijetno... Ok, tudi ni bilo sonca, pa vendar... Dejansko pa mesto resnicno zivi samo od junija do septembra vsako leto, saj je drugace nemogoce razen z letalom priti sem. (na katero koli stran gres, bodisi proti Srinagarju, bodisi proti Manaliju, imas cestne prelaze nad 5000 metrov, ki so zelo hitro zasnezeni). Ja, poletja so tukaj zelo kratka...

Danes je dal aklimatizacije in tezkega pocivanja (beri spanja), zato tudi nisem kaj prevec hodil po okoliskih templjih (ki so vsi par sto visinskih metrov nad mestom). Turistov je kar veliko za tako odrocno mesto. Se vidi, da je to izhodisce za trekinge in vzpone nad bliznje sesttisocake (ja, tudi dva sedemtisocaka sta dokaj blizu, ceprav geografsko lezita ze v Kasmirju). Dobis pa tukaj skoraj vse kar isces... od alpinisticne opreme (ceprav, razne budne Mammut in North Pole so mi sumljivo 'kitajskega izvora', do spominkov iz Tibeta... Ljudje so tukaj seveda popolnoma drugacni kot pa Indijci, in imajo vec skupnega s Tibetanci kot pa z Indijci... poleg tega je tukaj tudi ogromno beguncev iz Tibeta...

Se to... vceraj sem preventivno vzel Diamox, torej tableto, ki naj bi nekoliko blazila ucinke visinske bolezni (pac, pristajamo na 3500 metrih). Ma, ne vem... ocitno deluje... ker se pocutim odlicno, samo problem je, ker je to zdravilo diuretik, tako da je treba vsako uro na WC... mislim, da ga ne bom dolgo jemal :)))

No, da ne bom vec bluzil naprej. Itak nimam kej pametnega za napisat. In predno spet zmanjka elektrike :) Pa se fotk nisem mogel uploadati... GSM pa itak ne dela in ni signala.. maila tudi nisem nic bral tako da... mam malo odklopa od zunanjega sveta... :)))) Itak bom pa sedaj v Lehu se tri noci, tako da...

Delhi aka Welcome to the jungle

Da nadaljujem tam kjer sem zadnjic koncal... Spal sem bolj malo, in ze je bilo treba zjutraj vstati... Voznja na letalisce nic posebnega, pravzaprav kar je bilo najbolj razburljivo, je bilo iskanje knjige za branje trekingu... Imel sem fiksno idejo kaj bi bral (ker sem seveda knjigo, ki sem si jo pripravil doma, doma tudi pozabil) knjigarna na letaliscu zalozena samo s sundom...Torej, na koncu je pristal v moji torbi roman o obsesiji 'The Zahir' od Paola Coelhota in potem se eno knjigo z naslovom 'The seven year icth'. Kaj pa vem, nekako blizu mi je tole... Sicer pa, ocitno sem bil res obupan, da sedaj govorim o knjigah :)

No, let v Amman... Hrana dobra, stevarda bi pa enkrat brcnil v rit zaradi prijaznosti. Zal sta oba leta nekoliko kratka in komaj zaspis te ze zbudijo zaradi pristanka. Tako je tudi drugi let iz Ammana v Delhi trajal samo 5 ur. In potem pilot naznani... dragi potniki, pristajamo na letaliscu Indira Gandhi, trenutna temperatura je 32C. Caki mal, ura je 5:30 v zjutraj in 32C??????

Yep, Delhi... hot and humid... welcome to the jungle... Pristali smo na zelo poseben dan... 777... menda je v Indiji norija! Porok na ta zelo simbolicen dan, torej 7 julij, 07... In ze voznja do Karol Bagha. Indija spet taka kot se jo spomnim izpred leta in pol... rikse levo in desno, obcasno kaksna krava... isto... samo malo bolj toplo :)

In potem kosilo... njam... nekaj kar sem cakal ze kar precej casa... Paneer tikka masala... ok, zdej sem imel v dveh dneh ze kar overdose indijske hrane :) Se dobro, da sem si na letaliscu v Evropi privoscil eno ornk pizzo...

Popoldne pa malo po Delhiju... se enkrat v Jamo Masjid (takrat ko sem zadnjic bil sem bil precej slabe volje zaradi fotoaparata), potem pa se v Rdeco palaco (Red fort). Po pravici povedano, je tista v Agri precej lepsa. Vsaj lepse poglede ima. Vglavnem nic zelo razburljivega. Ko bom spet v Delhiju bom imel se dva dni casa za taksne in drugacne zadeve, ogledovanje in pohajanje...

Before departure...

So... in 5 hours I have to wake up :( Packing took much longer than expected...

2 hours ago i still had a huge mess on my floor... So, for the next time I have to remember... I have to START packing earlier, not late in the evening before departure...

I just wonder what have I forgotten... hopefully nothing important...

Anyway, in 24 hours i'll be veeery close to Delhi... oh, well... another day sleeping around airports... :)))

So, next time... hopefully from Delhi or Leh... :))

... and next destination is... Ladakh / India

So, two more days. And I'll be off again. After long six months again on the road. This time to northern part of India, to a mystery land called Ladakh.

Ladakh is a special place. Bounded by two of the world's mightiest mountain ranges, the Great Himalaya in the south and the Karakoram in the north it liest athwart two other, the Ladakh range and the Zanskar range.

Because of the Great Himalaya barrier in the south Ladakh is sheltered from the rain-bearing clouds of the Indian monsoon and is today a high-altitude desert.

So, whats the plan. This time trip will be a bit more strenuous. Goal is to a 1o-11 days trekking. At the beginning i will fly to Delhi and then on to Leh at 3500m above see level. And then back on the ground to Delhi, crossing the Zanskar and the Great Himalayan range.

After a few days of acclimatisation to the high altitude trekking will begin. Before getting back to a road, we will cross some high passes, with Gongmaru la (5.100m) and Zalung Karpo La (5.050m) right in the heart of the Zanskar range mountains from the village of Sumda towards the valley of the river Tsarap.

It should be interesting. It should be difficult. And i will probably be able to clear my head :)

Walking on Karavanke mountain range

Before going to a next trip i got a small backup camera. So, gotta test it on altitude whether it works. Photos taken on Karavanke range, going up Trupejevo poldne (1931m) and on the top of Dovska baba (1891m)...

Basically, both hills are not very high. And ascent is not tecnically difficult. But it is a nice walk, just a training before my trekking during the next holliday.